Moja zgodba je pripoved o tem kako je nastal planinski dnevnik Zapisi z gora in ostali izdelki pod to znamko.

Kako se je začela moja zgodba

Hribe in gore sem vzljubila razmeroma pozno. Nad njimi je bil že leta poprej navdušen moj partner Zoran, ki je s prijateljem redno hodil na turno deskanje, jaz pa sem sama ostajala doma. Lepega dne mi je to začelo presedati. Šla sem zraven in tako se je začela moja zgodba.

Bila sem navdušena in tu se je pojavila želja, da bi svoje podvige trajno zabeležila. Ne na digitalni fotografiji, ki bi potem obležala nekje v računalniku. Ne, to ni moj stil. Prvi planinski dnevnik se je hitro polnil in ko sem potrebovala novega, sem ugotovila, da na trgu ni nič takega, kar bi si želela sama. Odločila sem se, da ga oblikujem kar sama, saj se poklicno ukvarjam z grafičnim oblikovanjem, založništvom in spletno prodajo knjig. Tako je nastal planinski dnevnik Zapisi z gora. Moja zgodba in zbiranje žigov bodo tako za vedno zabeleženi.

Do leta 2019 sem pridno zbirala žige, nato so nastopile zdravstvene težave. Leta 2009 diagnosticirana diagnoza multipla skleroza, a me vse do tedaj ni pretirano ovirala. Bilo je nekaj zagonov, ko me je bolezen začasno zaustavila, a sem se vedno pobrala in spet zagrizla v gore. Tako se je moja zgodba zapisov z gora nadaljevala. Pohodništvu sem kasneje dodala še kolesarstvo. Najlepše kolesarske spomine imam iz Dolomitov, še posebej na prevožen prelaz Stelvio. Do leta 2019 sem kot za stavo nabirala kilometre in višince, potem pa je MS pokazala svoj pravi obraz. Domačo Slivnico sem zadnjič obiskala aprila 2019 v družbi mladinskega odseka Planinskega društva Tržič. Tako se je moja zgodba zbiranja žigov zaključila.

Ker so se Zapisi z gora med ljubitelji pohodništva, gorništva in kolesarstva dobro prijeli, sem leta 2020 pripravila še otroško različico Prvi zapisi z gora. Tudi ta je hitro postal pravi hit med mladimi pohodniki. Knjižicama sem kasneje dodala še emajliran lonček in tematsko pobarvanko za najmlajše. V zbirko sva v jeseni 2023 dodala še tri kartonke za otroke.

Del izkupička od izdelkov Zapisov z gora sem med drugim namenila Odboru za invalide pri Planinki zvezi, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Cerknica in Prvim posredovalcem, sedaj pa ga namenjam za razvijanje novih izdelkov in lastno rehabilitacijo.

Ko sem pred leti razmišljala o naslednjem kolesu sem imela v mislih električnega. Vozilo, ki sem ga začela voziti pred kratkim je električno, a to žal ni kolo. Brez pomoči in počitka zmorem prehoditi le še nekaj 10 metrov. Moj planinski dnevnik bo tako ostal nepopisan, to vem, a sem hkrati neizmerno vesela za vsakogar, predvsem pa za najmlajše, ki v svoje knjižice navdušeno beležijo svoje podvige. Slednji so tako tudi malo moji, kar mi da novih moči in idej za v prihodnje.

V letu 2023 sem morala obrniti nov list in Zapise z gora predati partnerju Zoranu, ki je bil že nekaj časa tisti, ki jih je nosil s sabo kamorkoli je šel. Narava je resnično v njegovem srcu in vsakodnevno se podaja vanjo s fotoaparatom. V tihi potrpežljivosti posname čudovite fotografije ptic in drugih živali, dih jemajoče razglede iz gora, ponoči pa zvezdnate meglice in oddaljene galaksije.

Aktiven pa ni samo kot pohodnik. Zelo rad zavesla v kajaku, pozimi pa
hodi v hribe na zasnežene bele neokrnjene strmine, saj mu je turno
smučanje zelo pri srcu. Tam pa vedno nosi tudi Zapise z gora.

To je moja oz. najina zgodba.

Sandra Pohole in Zoran Vidrih

O Zoranu

Zoran Vidrih je ljubiteljski fotograf, ki v naravo stopa z vso pozornostjo. Opreza za trenutki, ki bi jih ovekovečil s fotoaparatom in jim odvzel rok trajanja, tako da se ne bi zgubili v spominu, ampak bi ostali ujeti na fotografiji.

Začetki njegovega hobija segajo v najstništvo, ko je od očeta, ki je bil prav tako ljubitelj potovanj, narave in fotografiranja, podedoval fotoaparat, znamke Praktica. Njegov prvi fotoaparat, letnik 1968, ima še vedno posebno mesto v dnevni sobi. Spominja se, kako je komaj čakal, da mu fotograf razvije film, in s kakšnim užitkom je nato pregledoval fotografije. »Imel si samo 36 posnetkov. Porabil si jih premišljeno in z občutkom, povsem drugače kot danes,« pripoveduje Zoran.

Fotografije mu prikličejo lepe trenutke s potovanj, z izletov v naravo in športnih aktivnosti. Vse to so hobiji, ki jim poleg fotografiranja, posveča veliko časa. Na seznamu športov, s katerimi se ukvarja, so pohodništvo, kolesarjenje, turno bordanje in veslanje.

Pri vsem tem pa njegov stalni spremljevalec ostaja fotoaparat. »Res redko se zgodi, da bi ga pustil doma,« potrdi. Na vprašanje, ali ima občutek, da ga njegov hobi morda omejuje pri doživljanju in zaznavanju okolice odgovarja, da je morda temu res tako, vendar mu v fotografski objektiv ujet trenutek veliko pomeni.

Začel je s fotografiranjem krajine, s časoma, z izboljšanjem opreme, pa so pogosti motivi njegovih fotografij postale rastline in živali, posebno veselje pa mu zadnje čase predstavlja astrofotografija. »Za dobre fotografije je treba veliko tehničnega znanja, ki sem ga pridobil ravno z analognim fotoaparatom, je bilo pa treba znanje stalno nadgrajevati, saj na trg prihajajo nove in nove tehnologije,« pripoveduje Zoran.

Na zaslonu mi s ponosom pokaže fotografije lune, ozvezdij in galaksij, ki so skupek desetine posnetkov. Da je fotografiranje samo en segment, večji del dobre fotografije pa predstavlja ravno njena obdelava, mi razloži. »S pomočjo računalniških programov izpilimo fotografijo, izkoristimo možnosti fotoaparata in fotografiji dodamo tudi osebno noto,« našteje in poudari, da tega z avtomatskimi nastavitvami ni mogoče doseči.

Njegov najljubši motiv ostajajo živali. »Kupil sem si opremo za fotografiranje živali iz zasede, vendar je nisem velikokrat uporabil. Raje živali fotografiram naključno. Tako imam v zbirki fotografij poleg številnih ptic, redkega orla belorepca, lisice, srne, medvede. V naravi si želim fotografirati tudi risa in volka,« razloži Zoran.

Na njegovem Facebook profilu lahko opazimo tudi posnetke dramatičnih sten slovenskih in tujih gora. Svoje fotografije je širši javnosti že predstavil v obliki koledarja ter na razstavah v knjižnici v Novi vasi in na Rakeku.

In na Rakeku ga posebej dobro poznajo, saj je po preselitvi s Koroške leta 1986, tam preživljal otroštvo. No, zdaj sem pa že več let Cerkničan kot Rakovčan,« se nasmeje. Čeprav je bila njegova mama Korošica, pa ga v tisti del Slovenije ne zanese velikokrat. Povsem dobro se počuti v naravi, na Cerkniškem polju, po gozdovih Slivnice in Javornikov. Skritih kotičkov, radovednih živali, fotogeničnih rastlin je v naših krajih sicer veliko, ampak Zoran priznava, da z vsakim potovanjem naraste želja tudi po odkrivanju in doživljanju novega.

(Slivniški pogledi, letnik 6, št. 57)