Zoran Vidrih je ljubiteljski fotograf, ki v naravo stopa z vso pozornostjo. Opreza za trenutki, ki bi jih ovekovečil s fotoaparatom in jim odvzel rok trajanja, tako da se ne bi zgubili v spominu, ampak bi ostali ujeti na fotografiji.

Začetki njegovega hobija segajo v najstništvo, ko je od očeta Cirila, ki je bil prav tako ljubitelj potovanj, narave in fotografiranja, podedoval fotoaparat, znamke Praktica. Njegov prvi fotoaparat, letnik 1968, ima še vedno posebno mesto v dnevni sobi. Spominja se, kako je komaj čakal, da mu fotograf razvije film, in s kakšnim užitkom je nato pregledoval fotografije. »Imel si samo 36 posnetkov. Porabil si jih premišljeno in z občutkom, povsem drugače kot danes,« pripoveduje. Digitalna fotografija in spominske kartice namreč omogočajo bistveno več posnetkov. Zoran samo na enem izletu v naravo na sprožilec pritisne več kot 400-krat. Tako ne preseneča, da se je v vseh teh letih v njegovem računalniku nabralo več kot 300.000 fotografij. Prednost pa je, da jih vestno arhivira. »Ja, fotografije imam urejene po albumih, najlepše tudi večkrat pregledam,« potrdi sogovornik.

Tako mu ne jemljejo samo prostora na disku, ampak večkrat prikličejo lepe trenutke s potovanj, izletov v naravo in s športnih aktivnosti. Vse to so hobiji, ki jim poleg fotografiranja posveča veliko časa. Na seznamu športov, s katerimi se ukvarja, so pohodništvo, kolesarjenje, turno bordanje. Pri vsem tem pa njegov stalni spremljevalec ostaja fotoaparat. »Res redko se zgodi, da bi ga pustil doma,« potrdi. Na vprašanje, ali ima občutek, da ga njegov hobi morda omejuje pri doživljanju in zaznavanju okolice, odgovarja, da je morda temu res tako, vendar mu v fotografski objektiv ujet trenutek veliko pomeni.

Začel je s fotografiranjem krajine, sčasoma, z izboljšanjem opreme, pa so pogosti motivi njegovih fotografij postale rastline in živali, posebno veselje pa mu zadnje čase predstavlja astrofotografija. »Za dobre fotografije je treba veliko tehničnega znanja, ki sem ga pridobil ravno z analognim fotoaparatom; je bilo pa treba znanje stalno nadgrajevati, saj na trg prihajajo nove in nove tehnologije,« pripoveduje Zoran. Na zaslonu mi s ponosom pokaže fotografije lune, ozvezdij in galaksij, ki so skupek desetine posnetkov. Da je fotografiranje samo en segment, večji del dobre fotografije pa predstavlja ravno njena obdelava, mi razloži. »S pomočjo računalniških programov izpilimo fotografijo, izkoristimo možnosti fotoaparata in fotografiji dodamo tudi osebno noto,« našteje in poudari, da tega z avtomatskimi nastavitvami ni mogoče doseči.

Na vprašanje, kaj bi rad pri svojem fotografiranju še izpopolnil, pa odgovarja, da bi rad resneje pristopil k studijski fotografiji. Sicer pa njegov najljubši motiv ostajajo živali. »Kupil sem si opremo za fotografiranje živali iz zasede, vendar je nisem velikokrat uporabil. Raje živali fotografiram naključno. Tako imam v zbirki fotografij poleg številnih ptic redkega orla belorepca, šakala, flaminga, lisice, srne, medvede. V naravi si želim fotografirati tudi risa in volka,« razloži Zoran.

Na njegovem Facebook profilu lahko opazimo tudi posnetke dramatičnih sten slovenskih in tujih gora. Za planinski dnevnik Zapisi z gora je prispeval naslovno fotografijo. Pred tedni se je ravno vrnil z vzpona na Kilimandžaro, ki je z vrhom Uhuru (5895 m) najvišja gora Afrike. Ob prečudovitih fotografijah iz Tanzanije mi pripoveduje o vtisih, življenju, navadah, naravi. Pošalim se, da bi lahko bilo to že potopisno predavanje. »To pa ne, nisem govorec,« odgovori in doda, da fotografira predvsem zase, za hobi. Je pa fotografije širši javnosti že predstavil v obliki koledarja ter na razstavah v knjižnici v Novi vasi in na Rakeku. In na Rakeku ga posebej dobro poznajo, saj je po preselitvi s Koroške leta 1986 tam preživljal otroštvo. »No, zdaj sem pa že več let Cerkničan kot Rakovčan,« se nasmeje. Čeprav je bila njegova mama Korošica, pa ga v tisti del Slovenije žal ne zanese velikokrat. Povsem dobro se počuti v naravi, na Cerkniškem polju, po gozdovih Slivnice in Javornikov. Skritih kotičkov, radovednih živali, fotogeničnih rastlin je v naših krajih sicer veliko, ampak Zoran priznava, da z vsakim potovanjem naraste želja tudi po odkrivanju in doživljanju novega. – Maruša Opeka, Slivniški pogledi (november 2019)