Turno smučanje je dialog z goro, saj ni le šport, temveč način, kako se v gorah učiš poslušati.
Poslušati moraš sneg, vreme, teren in sebe. Če smo v blogu z naslovom »Turno smučanje je popolna svoboda v gorah« le-tega oslikali kot popolno svobodo, je tukaj druga plat iste zgodbe: zavedanje, da gora vedno govori prva.
Ko se podaš na turno turo, ne greš le navzgor. Vstopiš v prostor, kjer pogojev ne določaš ti, ampak jih sprejemaš. In prav v tem je čar.
Gora ima vedno zadnjo besedo
Pri turnem smučanju hitro spoznaš, da načrt ni ukaz, temveč predlog.
Razmere se spreminjajo: sneg je lahko trd, južen, napihan, spihan, prekrit s skorjo ali ravno pravšnji. Kar je bilo zjutraj varno, je lahko popoldne že vprašljivo.
Turno smučanje te uči, da ni vsaka odločitev povezana z doseženim vrhom. Včasih je najbolj zrela odločitev prav ta, da obrneš. Ne zato, ker ne zmoreš, ampak zato, ker razumeš.
Poslušanje terena in lastnega občutka
Na turi začneš opažati stvari, ki jih prej morda nisi:
- kako se sneg odziva pod smučmi,
- kako se veter obnaša na grebenu,
- kako se teren »odpre« ali zapre.
In potem pride še tisti tišji del dialoga: tvoje počutje. Utrujenost, zbranost, notranji mir ali nemir.
Turno smučanje te ne nagrajuje za hitenje, temveč za prisotnost.
Zakaj v gorah ni pomembno vedno iti do konca
V svetu, kjer pogosto štejejo dosežki, je turno smučanje nekaj posebnega. Uči te, da pot ni tekmovanje in da ni treba vedno nečesa dokazovati.
Ko se odločiš za obrat, si še vedno na turi.
Ko se vrneš varen, je to uspeh.
Ko prideš domov z dobrim občutkom, si se pravilno pogovarjal z goro.
Tišina, ki pove več kot besede
Med vzponom pogosto ni veliko pogovorov. Ne zato, ker bi jih zmanjkalo, ampak ker jih ni treba.
Tišina v zasneženem gozdu, škripanje pod smučmi, oddaljen veter … to so stavki, s katerimi ti gora govori.
In ko se naučiš poslušati, postane turno smučanje več kot gibanje, postane izkušnja.
Zakaj je turno smučanje dialog z goro?
Turno smučanje je dialog z goro, ker pomeni spoštovanje do gore.
Pa tudi do narave, do razmer in do sebe.
Ne gre za to, koliko metrov si premagal, ampak kako si jih doživel.
In morda je prav zato turno smučanje tako posebno: ker te vedno znova spomni, da v gorah nisi gospodar, ampak gost.
Na koncu šteje s kakšnim srcem si se vrnil in kakšno doživetje boš lahko zapisal v svoj dnevnik.
Fotografije so iz turne smuke na Dovški babi, foto Zoran Vidrih.
