Ko se planinec in coprnica srečata na poti na Slivnico, se ne pogovarjata o vremenu. Govorita o žigih, zapisih in o tem, kdo je v boljši formi.
Ta zgodba se začne čisto običajno, na poti, kjer se megla rada zadrži malo dlje kot drugje in kjer pravijo, da se ne izgubiš, ampak te coprnice samo malo preizkusijo.
Bilo je zgodaj popoldne, tik preden je Slivnica spet potegnila megleno kapo čez glavo. Planinec je hodil v enakomernem ritmu, planinski dnevnik je imel lepo spravljen v nahrbtniku, da se ne bi zmečkal. Na ovinku, tam kjer pot zavije malo bolj strmo, pa je zaslišal korake. Ne čisto običajne. Malo lahkotnejše. Skoraj leteče.
Iz megle se je prikazala coprnica. S copati, ki so videli že marsikateri klanec in z nasmehom, ki je povedal, da Slivnico pozna bolje kot lastno kuhinjo.
Planinec jo pogleda, malo postrani, malo radovedno, pa reče:
»Ti, a ti maš planinski dnevnik?«
Coprnica se zasmeje, tako, kot se znajo samo coprnice, in odvrne:
»Mam. Zapise z gora.«
Planinec malo pokima, kot da preverja, ali je odgovor pravilen, potem pa nadaljuje:
»Pa greš kej na Slivnco zbirat žige?«
Coprnica se ustavi, prime palico bolj zares in reče:
»Grem. Jaz sem toku u formi, da gor kar letim.«
In res, preden je planinec dobro zaprl usta, je bila že nekaj korakov višje. Megla se je za njo malenkost zavrtinčila. Čisto malo. Kot da bi se kuhala.
Slivnica in megla, stara znanca
Če vprašaš domačine, ti bodo povedali, da megla na Slivnici ni kar tako. Pravijo, da so jo tam gor kuhale coprnice. Malo za hec, malo zares. Da so preizkusile, kdo zna hoditi počasi, kdo zna poslušati gozd in kdo ima v nahrbtniku več kot samo malico.
Planinec in coprnica sta hodila vsak po svoje, pa vendar skupaj. On s koraki, ona skoraj »po luftu«. On je pogledoval proti markacijam, ona pa se je zdela, kot da točno ve, kje bo naslednji kamen.
Na vrhu, tam kjer se razgled včasih pokaže in včasih ne, sta se spet srečala. Žig je bil na svojem mestu. Čakal je. Kot vedno.
Coprnica je odprla svoj planinski dnevnik.
Planinec svojega.
Papir je zašumel. Žig je naredil tisti lep, zadovoljni klonk.
»No,« reče coprnica, »žig je narejen.«
Planinec se nasmehne: »Pa spomin tud.«
Ko se hribi in pust srečajo
Slivnica ni samo hrib. Je zgodba. Je oder. In v času pusta še malo bolj zaživi. Takrat se coprnice spustijo v dolino, planinci pa ugotovijo, da se znajo tudi maske potiti v klanec.
Ni čudno, da se prav tu srečata planinski dnevnik in pustni karneval. Eno je zapis poti, drugo je zapis norčij. Oboje pa govori o tem, da je življenje lepše, če ga znaš doživeti malo drugače.
… in kakšen je konec?
Ko se planinec in coprnica srečata na poti na Slivnico, nastane zgodba, zapisana v planinskem dnevniku, da ne ostane zapisana samo v spominu.
In prav takšne zgodbe so tiste, ki jih nosimo s seboj še dolgo po tem, ko se megla razkadi.
Ideja za izlet
Pa ti? Že imaš svoj planinski dnevnik, da boš šel po žig k coprnicam na Slivnico? Za pustno nedeljo imamo zate en predlog. Zjutraj najprej vzpon na Slivnico potem pa na veliki tradicionalni pustni karneval v Cerknico. Pridi, veselo bo. Več informacij dobiš na www.pust.si.
