Jaka Ivančič, foto: Jošt Gantar
Jaka Ivančič je eden od tistih redkih fotografov, ki ujame vso čarobnost trenutkov v naravi. Ko gledaš njegove fotografije, te prime neustavljiva želja, da bi šel in si čarobne kraje pogledal sam ter jih doživel. Res te zna navdihniti. Zato ni nič čudnega, da ga je nagradil tudi National Geographic, prejel pa je tudi druge prestižne nagrade. V intervjuju nam je zaupal, katere gore ga navdihujejo in kdaj najraje tja zahaja.
Povejte nekaj o sebi.
Svoje delo opravljam kot samozaposlen. Že skoraj 20 let delam na obalnem Radiu Capris kot fotograf, producent, grafični oblikovalec in skrbnik spletne strani ter družbenih omrežij. Ob radiu pa se dobrih 8 let profesionalno ukvarjam s krajinsko in komercialno fotografijo. Prav fotografija me dodatno spodbuja k potepanju po Sloveniji in tudi izven. Seveda obožujem popotovanja, kot marsikdo.
Nusa Penida – Indonezija, foto: Jaka Ivančič
Kdaj ste začeli fotografirati, kdo vas je navdušil?
Ne vem, če obstaja oseba, ki me je v mojem otroštvu, ko sem prvič prijel v roke fotoaparat, zato navdušila. Zagotovo so svoje pristavili starši. Šlo je bolj za neko željo po ustvarjanju. Kasneje pa me je zagotovo moj oče spodbudil, ker je kupil Canonovega EOSa na film, saj je tudi sam fotografiral. Tako sem imel možnost nadaljevati to strast, ki sem jo kasneje v srednješolskih in študentskih letih velikokrat dal na stran, saj sem imel tudi druge dejavnosti, ki so pritegnile mojo pozornost.
Kaj pa gore, kdo vas je navdušil za te?
Podobno kot fotografija, so tudi gore v moje življenje prihajale in odhajale »na obdobja«. Ko sem bil otrok, smo veliko hodili v hribe, ker sem imel težave z astmo in so zdravniki priporočali menjavo okolja in dopust med gorami. Kot 12-letnik sem (prvič in zadnjič) šel na Triglav, takrat z mamo v sklopu nekega skupinskega pohoda Z oslom na Triglav. Mislim, da osla potem niso spravili na vrh, nam pa je uspelo. 😉 Veliko smo ob vikendih hodili na Slavnik, lokalni vrh, 20 minut od Kopra. Dejansko pa me je kasneje prav fotografija spodbudila za obisk gora. Ker mi je na Obali zmanjkovalo motivov, sem začel ponovno odkrivat naše gore.
Kdaj najraje fotografirate gore? V katerem letnem času, zjutraj ali zvečer?
Zagotovo vsi letni časi prinašajo drugačen obraz hribov. Če morem postavit letne čase na lestvico priljubljenosti, bi rekel: zima na prvem mestu, sledi jesen, pomlad in za konec poletje. Čeprav je zgodnje poletje v hribih dejansko pomlad je to obdobje tudi zelo navdihujoče. Jutra so mi po navadi fotografsko ljubša, čeprav je tisto zgodnje vstajanje kar naporno, a ko ga doživiš, je vredno.
Kateri fotografiran vrh ali lokacija vam je ostala najbolj v spominu in zakaj?
To je kar težko vprašanje. Ena od res izjemnih izkušenj je bilo zimsko fotografiranje iz Punta Rocca na Marmoladi, najvišjem vrhu Dolomitov, ki se dviga preko 3300 metrov višine. Letos je bila prvič v zimski sezoni le nekajkrat ponujena možnost zgodnjega jutranjega vzpona z gondolo na razgledno teraso, ki se nahaja nad zadnjo postajo tretje gondole na ledeniškem smučišču Marmolada. Temperature na terasi, ki ponuja dih jemajoč pogled na okoliške vrhove, so na trenutke res nevzdržne, a je vredno stisniti zobe. 😉
Katera je vaša najljubša domača/tuja gora, zakaj ravno ta?
Težko se je odločiti. Če morem odgovoriti nekaj na prvo žogo, bi rekel Bovški Gamsovec. Jutranja spokojnost in pogled na mogočno severno steno Triglava ter ostale okoliške vrhove so res nekaj, kar bi moral vsak hribolazec doživeti. Zelo mi je všeč krožna tura mimo Koče na Triglavskih jezerih, preko Lepega Špičja do Prehodavcev in nazaj po dolini Triglavskih jezer. Med tujimi, mi je ostal v lepem spominu vzpon na Taljanko v Prokletijah. Štartno mesto je v Črni gori z doline Grebaje. Pohod pa ponuja res slikovite poglede na okoliške vrhove, ki niso nič manj mogočni kot naši Julijci ali Dolomiti. Sam vrh Taljanke se pa nahaja nekaj metrov čez mejo, v Albaniji. Za prehod meje pa ne boste potrebovali potnega lista. 😉
Triglav z Bovškega Gamsovca, foto: Jaka Ivančič
Prokletije – Črna Gora, foto: Jaka Ivančič
Na katero hribovsko lokacijo se radi vračate in lovite nove fotografske utrinke?
Po navadi raje poskusim poiskat kakšno novo lokacijo, čeprav včasih nisi zadovoljen ali pa je lokacija res tako navdihujoča, da se vrneš večkrat. Kot sem že omenil mi je Bovški Gamsovec pri srcu tudi fotografsko. Všeč mi je tudi Veliko Kladivo in greben Košute, pa Komna v zimskem času.
Dolina Triglavskih jezer v ozadju Veliko Špičje, foto: Jaka Ivančič
Kakšni so vaši hribovsko-fotografski plani, katera bo naslednja lokacija, ki jo nameravate fotografirati?
Planov je veliko. Poleg naših hribov, kjer imam še kar nekaj neosvojenih vrhov, me vleče v sosednje Dolomite. Zagotovo se bom z mojimi fotografskimi kolegi odpravil še kaj na Balkan. Črna Gora, Bosna, Albanija … ponujajo veliko lepega in še neodkritega oz množicam neznanega.
Lago di Sorapis – Dolomiti, Italija, foto: Jaka Ivančič
Plitvička jezera – Hrvaška, foto: Jaka Ivančič
Kakšno fotografsko in programsko opremo uporabljate? Kateri kos opreme je vedno z vami?
Začel sem s Photoshopom in tam sem tudi ostal do danes. Čeprav sem preizkušal tudi druge programske opreme kot je denimo Capture One, ki sicer ponuja nekaj inovativnih programskih orodij. A je kljub temu ostala moja osrednja programska oprema Bridge + Photoshop z raznimi vtičniki. Trenutno uporabljam zadnji Canonov brezzrcalni fotoaparat R5. Z leti sem nabral kar nekaj objektivov, ki žal ne morejo vedno vsi z mano. 😉
Odvisno od tipa fotografije. Če fotografiram hrano je moj najljubši Canon RF 100 mm F/2.8L Macro. Ko delam portretno fotografijo ali sorodne fotomotive ne gre brez Canon RF 85 mm f/1.2 L, Canon RF 50 mm f/1.2 L in Canon EF 35 mm f/1.4L II. Pri koncertih je spet drugače.
Za krajinsko fotografijo, predvsem za v hribe, ko je treba čim bolj oklestit težo v nahrbtniku, je z mano po navadi trojec Canon RF 15–35 mm f/2.8 L, Canon RF 24–70 mm f/2.8 L in Canon RF 70–200 mm f/2.8 L. Ko ni treba pazit na težo, pa trojcu dodam še Canon RF 100–500 mm F4.5–7.1 L, Canon EF 8–15 mm f/4L Fisheye in Sigma 14 mm ART f/1.8. Ne smem pa pozabit na stojala, ki so predvsem v krajinski fotografiji nujna. Tu imam eno lažje za v hribe in potovanja, ter eno težje, bolj stabilno, za ostale primere. Uporabljam Gitzo stojala.
Rakov Škocjan, foto: Jaka Ivančič
Na kaj ste pri fotografiranju gora najbolj pozorni (motiv, svetloba, kompozicija …)?
Vse je pomembno. Večinoma je kompozicija že v podzavesti, motiv je vsekakor potrebno poiskati. Za svetlobo in ostale vremenske priložnosti pa je potrebnega malo potrpljenja. Ko si enkrat na lokaciji, vse nastane dokaj naravno in spontano. Bolj je morda pomembno dobro časovno in logistično planiranje ter poznavanje vremenskih pojavov, ki so ključni za dobro krajinsko fotko. Kdaj nastane megla, kdaj bo padel svež sneg … pa tudi ostale naravne pojave kot so jesenske barve, cvetenje … itd.
Sv. Andrej, foto: Jaka Ivančič
Vaše fotografije so bile že večkrat nagrajene. Na katero ste najbolj ponosni?
Če sem iskren ne bi znal izbrat ene na katero sem najbolj ponosen. Na vse lepo in uspešno ujete trenutke sem ponosen. Verjetno so mi največ prinesle zmagovalne fotografije črnokalskega viadukta, ki pa nimajo kaj dosti veze z gorami. 😉
Imate kakšno hribovsko-fotografsko anekdoto?
Razmišljam, če se mi je zgodilo kaj zabavnega, interesantnega oz. nenavadnega. Bolj kot razmišljam, se spominjam samo lepe narave, fantastičnih pogledov, jutranjega uživanja v miru ob razgledih nad oblaki, srečanja s kozorogi, gamsi … no, ta je morda taka simpatična. Ko sem se zgodaj zjutraj odpravil sam po krožni poti iz Koče pri Triglavskih jezer, preko Lepega Špičja, do Prehodavcev in nazaj po dolini Sedmerih jezer, me je prestrašil Svizec. 😉 Po navadi jih vidiš od daleč, kako pokukajo v daljavi iz svoje luknje, parkrat zapiskajo in se skrijejo nazaj v svoj brlog. Po dobrih 45 minutah hoje, sem užival v jutranjem miru in počasi stopal po poti na Špičje. Ta svizec me očitno ni slišal ali pa ni pričakoval mojega prihoda, jaz pa sem točno v trenutku, ko je priletel ven iz luknje pripešačil mimo, natanko pol metra od njegovega prebivališča. Poskočil je ven, stopil na noge, zakričal in se v trenutku skril nazaj v luknjo. Sicer ne vem, kdo se je bolj ustrašil, jaz njega ali on mene. 😉
Triglavska Jezera, foto: Jaka Ivančič
Zbirate samo fotografske trenutke ali tudi žige osvojenih vrhov?
Pred leti sem kupil knjižico z namenom, da bom začel zbirati žige. A sem jo nekajkrat pozabil vzeti s seboj. Tako, da ostajam pri zbiranju foto trenutkov.
Ali poznate Zapise z gora, kje ste slišali za nas?
Ker rad pogledam kako dobro fotko ostalih fotografov in kak zapis ali idejo za kak hribovski podvig, sem v preteklosti že naletel na Zapise z gora. Kdaj in kako točno me je prineslo k vam pa se zdaj ne spomnim.
Na katerih družabnih omrežjih vas lahko spremljamo?
Najdete me na Facebooku, Instagramu, Twitterju, Verotu in Tik Toku. Sicer sem kot fotograf najbolje aktivena Facebooku in Instagramu. www.jakaivancic.si