PLANINA PECOL – KRALJESTVO KOZOROGA
Toplo decembrsko vreme in relativno malo snega naju je (Zoran Vidrih in David Pirnat) spravilo na izlet v kraljestvo kozoroga.
Malo čez Italijansko mejo leži, pod veličastnim Motažem, čudovita planina Pecol. Poleti je enostavno dostopna po asfaltni cesti, pozimi pa cesta ni prevozna. Avto pustiva na Žlebeh, marsikje napačno poimenovano Nevejski prelaz po Italijanskem imenu Sella Nevea.
Cesta na planino je sicer delno kopna, a na ostalih delih prava ledena drsalnica. Po dobrih 50 minutah hoje sva prišla do konca ceste, kjer prvič ugledaš široki lok vrhov Montaževe skupine.
Od tu je še dobrih 20 minut hoje do koče Giacomo di Brazza od katere je lep pogled na Kaninsko pogorje.
Pri koči narediva kratko pavzo, kjer z daljnogledom pregledava planine. V daljavi, na travnatih strminah Cortissona vidiva čredo gamsov, v smeri Montaža pa dve skupinici kozorogov. Vsaj tako sva mislila.
Za prvo skupino se je izkazalo, da so bile srne. Očitno jih ob pomanjkanju snega gole travnate površine visoko nad gozdno mejo privabijo na zimsko pašo. Srne so seveda mnogo bolj plašne kot kozorogi, zato jih pustiva pri miru in se odpravila proti drugi skupini.
Sreča ni bila na najini strani, saj črede nisva našla. V daljavi sva slišala le trkanje rogov, kozorogi so bili očitno nekje visoko, nama nedosegljivi. Ko sva že razmišljala, da se obrneva nazaj, srečava par iz Slovenije, in izveva, da sta kozoroge videla 15 minut hoje nazaj.
In res se je takoj za naslednjim grebenom sončil star samec. Kraljestvo kozoroga je najdeno. Kozorogi so zaupljiva vrsta, zato sva se mu brez problema približala na dobrih 15–20 metrov in tako naredila nekaj fotografij. Med pašo sva mu delala družbo dobre pol ure potem pa sva se obrnila nazaj do koče, kjer naju je čakalo kosilo.
Ob poti nazaj sva srečala še krokarja, ki se je nastavljal soncu in opazila beloglavega jastreba, ki je krožil nad planino in iskal ostanke živali. Pri koči sva po okrepčilu še dočakala zadnje sončne žarke in se spustila nazaj do avta na Žlebeh.
Zapisal in fotografiral: Zoran Vidrih
