Naši Julijci skrivajo v sebi drobne bisere narave. Eni od teh so Triglavska jezera. Zoran Vidrih jih je obiskal to jesen in zapisal prigode s poti. Seveda v članku ne manjka njegovih lepih fotografij.
Po dolgem času spet v hribe!
Iz planine Blato do grebena Tičaric in Zelnaric, od tam preko štirih dvatisočakov proti Prehodavcem. Povratek skozi čudovito dolino Triglavskih jezer in nazaj na planino Blato.
Jutro smo začeli na planini Blato in se po gozdni poti podali v smeri Planine pri Jezeru. Imeli smo srečo, saj je bila koča slučajno odprta in smo si lahko privoščili eno hitro kavico. Večina koč je v tem času že zaprla vrata do naslednje sezone.
V koči se seveda ponudi priložnost dodati novo štampiljko v planinski dnevnik Zapisi z gora.
Pot smo nadaljevali preko planin Dedno polje in Ovčarija vse dokler nismo prišli na Štapce in prvič ugledali dolino triglavskih jezer. Od tu vodi strma bližnjica do koče pri Triglavskih jezerih, a mi smo se podali tja po daljši poti, preko grebena Tičaric, v smeri Prehodavcev.
Ob vzponu na prvi vrh grebena, Malo Tičarico, se pogled ves čas obrača nazaj, preko Komne do Bohinjskih gora. Nekje pod vrhom v ospredju Rušnata glava nas bo kasneje pot vodila preko Prodov nazaj na planino Blato.
Pogled naprej nam pove, da nas čaka še dolga pot preko Kopice in Zelnarice in nazaj po čudoviti dolini sedmerih jezer. Ker smo vse višje, seže tudi naš pogled vse dlje in vidimo v celoti greben Špičja, v ozadju kuka ven Kanjavec ter celo Triglav. Globoko v dolini lahko občudujemo macesne, ki počasi že dobivajo svoje zlate jesenske barve.
Prvi osvojeni vrh je Mala Tičarica, kateri je potem sledila kratka pot do sosednje Velike Tičarice, na katero sicer ne vodi markirana pot, a je vseeno dostopna z malo previdnosti. V ozadju si lahko že ogledamo pot naprej proti naslednjemu vrhu, Kopici.
Ob poti srečamo nekaj »lokalcev«. Majhen trop gamsov ni bil pretirano vznemirjen ob naši prisotnosti. Naredil sem par fotografij in pohitel za sotrpini, ki so se medtem že vzpenjali na Kopico.
S Kopice nas vodi pot na naš zadnji vrh dneva, zanj pa nismo točno vedeli kateri je. Na večini zemljevidov je južni vrh Mala Zelnarica, a žig in nekatere karte pa pravijo da je to Velika Zelnarica … katerikoli že, bili smo na vrhu in od tu gre pot samo še navzdol.
Z Zelnaric sestopimo na Vrata in nadaljujemo pot proti Prehodavcem, kjer se končno spustimo v Dolino Triglavskih jezer. Tu smo naivno sledili neki neoznačeni bližnjici, ki nas je pripeljala na zelo previsen rob. Na srečo smo pravočasno spoznali, da tu ne bo šlo, in se vrnili nazaj na markirano pot, s katere seveda že prvotno sploh ne bi smeli odstopiti.
Na tej točki se dejansko obrnemo nazaj in začnemo naš povratek skozi dolino jezer. Pot nas bo vodila skoraj ob vseh jezerih, vse do z zlatimi macesni obdane koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo si določili točko za malico.
Jezero v Ledvicah ali Veliko jezero je največje izmed vseh Triglavskih jezer. Jezero ima obliko Ledvice, prav tako pa tudi skala ob robu jezera. Ob poti smo spet videli gamse in poslušali opozorilne žvižge svizcev.
Končno smo dočakali malo daljšo pavzo in malico. Boljšega mesta za postanek si ne bi mogli izbrati. Pogled preko jezera na macesne, ki se počasi barvajo v zlate jesenske barve, je neponovljiv. V ozadju je koča pri Triglavskih jezerih, ki pa je v tem času že zaprta.
Okrepčani smo se vračali po poti preko Prodov do planine Ovčarija, kjer smo »zašpinili« klobaso in se priključili jutranji poti. Od tu nas je pot vodila nazaj preko Dednega polja in Planine pri jezeru do naših jeklenih konjičkov, ki so nas čakali na planini Blato. Ob poti pa nas je nepričakovano pozdravila še košuta.
Prehojeno pot najdete opisano v vodniku Julijske Alpe – osrednji del, pri pohodu pa si lahko pomagate tudi z zemljevidi.