Besedilo in fotografije: Zoran Vidrih
Na potovanju po Ugandi smo doživeli vse od safarijev in srečanj z divjimi živalmi do nepozabnega trenutka z gorskimi gorilami v džungli Bwindi ter topline ljudi ob jezeru Bunyonyi. Med pustolovščinami, nepričakovanimi zapleti in pristnimi stiki z domačini smo odkrivali pravo podobo Afrike, ki seže precej dlje od podob, ki jih običajno vidimo. In prav zato lahko rečemo, da je bilo to potovanje v Ugando več kot le safari.
Na takšno potovanje se odpraviš z mislijo na naravo, živali in razglede, ki jih še nisi videl. Pričakuješ safari, lepe motive narave in nove kraje. A potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Spoznal sem Ronalda in njegovo družino, ki nesebično pomagajo sirotam in drugim revnim otrokom. Na jezeru Bunyonyi so postavili dom za 64 fantov in punc, kjer jim nudijo izobraževanje, streho nad glavo, obleko in poskrbijo, da niso lačni. Poleg tega pa vsak dan v njegovo šolo prihaja še več kot 250 drugih otrok iz okolice, ki jim poleg brezplačnega izobraževanja nudijo še topel obrok.
Kljub slabim razmeram imajo ti otroci največji nasmeh na obrazu in iskrico v očeh, ki kljub vsemu sije močneje kot karkoli, kar si videl v naravi. Ko vidiš, kako se skrbniki, ki tudi sami nimajo skoraj nič predajajo tem otrokom, se v tebi nekaj premakne. Svet, ki si ga poznal, dobi drugo perspektivo. In potovanje, ki naj bi bilo le še ena lepa izkušnja, postane nekaj veliko globljega. Postane zgodba o ljudeh, ki je ne želiš pozabiti. Zato sem se odločil, da jim pomagam tudi sam.
Majhen prispevek za nas, velika sprememba zanje
Na potovanju po Ugandi sem spoznal otroke, ki so me naučili največje lekcije. Kljub izjemno skromnim razmeram vsak dan znova dokazujejo, koliko veselja, hvaležnosti in topline lahko nosi človeško srce.
Na povabilo dr. Dušana Barage (desno), ki že vrsto let pomaga otrokom ob jezeru Bunyonyi sem obiskal šolo in zavetišče za sirote ter revne otroke, ki ga vodi Ronald Asiimwe (levo) z družino.
S sredstvi, ki so jih donirali dobri ljudje iz Loške doline so zgradili nov fantovski dom. Stavba stoji, a v njej še vedno manjka tisto, kar hišo naredi dom. Med našim obiskom smo nakupili nekaj postelj in posteljnine, a to žal ni bilo dovolj, da bi vsak otrok lahko spal v svoji postelji. In zdaj bi rad, z vašo pomočjo, pomagal tudi sam. Z zbranimi sredstvi bi nakupili manjkajoče pohištvo, hrano in plačali šolnine za otroke, ki si šolanja ne morejo privoščiti. S tem bo poskrbljeno za sicer skromno, a dostojno življenje.
Pomoči pa so potrebna tudi dekleta. Njihovo domovanje je potrebno prenoviti. Popraviti streho, zamenjati okna, prepleskati stene in zamenjati dotrajano pohištvo. Tudi kuhinja, ki je tako improvizirana bi bila potrebna novega ognjišča.
Verjamem, da nam skupaj lahko uspe. Ni pomembno, ali prispevaš 5, 10 ali več evrov, vsak prispevek je korak bližje temu, da bodo ti otroci zaspali v svoji postelji in se zbudili v okolju, ki jim omogoča izobraževanje.
Poskeniraj QR kodo ali klikni na povezavo, ki te bo preusmerila na platformo za zbiranje sredstev. Znesek, ki se nam morda zdi majhen, tam lahko pomeni posteljo, prostor za učenje, občutek varnosti.
Donacije nad 50 € bom nagradil s fotografijami, ki sem jih posnel in razstavljal v zadnjem obdobju. Vse si lahko ogledate v zavihku Galerija. Med njimi najdete naravoslovne, astro in fotografije s pustnega karnevala v Cerknici, kot tudi fotografije posnete v Tanzaniji in Ugandi. Slednje niso le ujeti trenutki, temveč so zgodbe ljudi, delčki duš, ki so se me dotaknili in jih sedaj nosim v sebi.
O šoli Asiimwe Preparatory School
Asiimwe Preparatory School je bila ustanovljena leta 2016 s strani organizacije Burimba Mojster Jaka Centre for Community Development, skupnostne organizacije, ki jo vodi Asiimwe Ronald. Nahaja se na obali jezera Bunyonyi.
Šola vključuje vrtec in osnovno šolo ter izobražuje 320 otrok, med njimi tudi otroke z učnimi težavami, sirote in brezdomne otroke, ki si ne morejo privoščiti šolnine ali pa je najbližja državna šola predaleč.
V šoli je zaposlenih 13 učiteljev in 2 kuharja.
Otroci vsak dan prejmejo topel kuhan obrok za kosilo, ki je pogosto edini topel obrok, ki ga zaužijejo tisti dan. Poleg pouka po učnem načrtu in standardiziranih preverjanj znanja učenci sodelujejo tudi pri plavalnih urah v jezeru, kar zmanjšuje nevarnost utopitve. Šola redno gosti tudi mednarodne prostovoljce, ki pomagajo pri dodatnem pouku angleščine, matematike, naravoslovja in plavanja.
Kako je Ronald dobil ime Mojster Jaka
Ronald Asiimwe že od leta 2011 sodeluje s slovenskimi medicinskimi odpravami oziroma študenti medicine, ki prihajajo k jezeru Bunyonyi na kliniko Bwama. Deluje kot prevajalec pri komunikaciji s pacienti med lokalnim jezikom rukiga in angleščino. Poleg prevajanja organizira tudi terenske obiske v težje dostopne kraje, izlete in safarije po Ugandi ter povezuje študente z lokalnimi ljudmi in skupnostmi. Nekega dne, ko so skupaj kosili, mu je eden od študentov medicine rekel, da je pravi Mojster Jaka. Od takrat naprej je prevzel to ime.
Prav preko slovenskih študentov medicine je Ronald skozi leta postal močno povezan s Slovenijo in slovenskimi ljudmi.
Leta 2016 je prvič obiskal Slovenijo. Na povabilo študentov medicine je tam preživel tri mesece. Bival je pri družinah študentov, približno tri dni pri vsaki družini, zato je imel priložnost spoznati velik del Slovenije. Med obiskom Slovenije se je povzpel tudi na Triglav in obiskal številne druge kraje. Med prvim obiskom je nekaj dni preživel tudi pri družini Martina Barage, kjer je spoznal dr. Dušana Barago. Skupaj so si izmenjali različne ideje o tem, kako pomagati skupnostim ob jezeru Bunyonyi in tamkajšnjim otrokom.
Med istim obiskom je obiskal tudi II. gimnazijo Maribor, kjer so ga ravnatelj gospod Ivan, Zdenka Keuc in dijaki zelo toplo sprejeli. Pogovarjali so se o povezovanju med učenci in učitelji ter dobili idejo za Erasmus projekt. Projekt so prijavili na razpis Evropske unije in bili uspešni. Tako je več skupin dijakov in učiteljev iz Slovenije lahko obiskalo Ugando, prav tako pa so nekateri dijaki iz Lake Bunyonyi Secondary School lahko prišli v Slovenijo. Žal po covidu skupinam dijakov potovanja niso bila več omogočena.
Ronald skupaj s skupnostjo vodi tudi projekt s prašiči, kjer vsaki družini podarijo pujska. Ko odraste in dobi mladiče, družina mladiče podari drugim družinam. Na ta način si lahko kupijo knjige in druge potrebščine za otroke. Do zdaj jim je uspelo pomagati približno 1350 družinam v skupnostih okoli jezera Bunyonyi.
Naj bo naš mali prispevek zanje velika sprememba.
Naše potovanje po Ugandi se je začelo v prestolnici Kampala. Najprej smo obiskali Uganda Museum, kjer smo dobili prvi vpogled v zgodovino in kulturo države, nato pa smo se povzpeli na razgledni stolp, od koder se lepo vidi razprostrto mesto. Kasneje smo obiskali še Kabaka’s Palace. Pod palačo so podzemni prostori, povezani z režimom Idi Amina, kjer naj bi bilo mučenih in ubitih več kot 30 tisoč ljudi. Pretresljiv opomin na temnejši del zgodovine države.
Naslednje jutro smo začeli na letališču, kjer smo preverjali, ali je končno prispela naša izgubljena prtljaga. Nekaj kosov je res prišlo, moja pa je še vedno potovala nekje po svetu.
Pot smo nato nadaljevali proti severu, do zavetišča za bele nosoroge. Gre za ogromno ograjeno območje, kjer danes živi več kot petdeset nosorogov. Namen zavetišča je njihovo razmnoževanje in postopno vračanje v narodne parke po Afriki.
Prvi pravi safari
Pot nas je nato vodila v Murchison Falls National Park, enega največjih parkov v Ugandi. In že prvi dan nas je čakal pravi safari. Po naključju smo na stranski cesti naleteli na veliko krdelo levov, kakšnih petnajst jih je bilo. Pred tem smo opazili še slone, tako da je bil začetek safarija več kot uspešen.
Naslednje jutro smo se na safari odpravili še pred sončnim vzhodom. Park se je šele prebujal, mi pa smo že opazovali številne živali. Vrhunec dneva je bil nedvomno leopard, vedno poseben prizor. Presenetilo pa nas je tudi, da v tem parku sploh ni zeber.
Popoldne smo se odpeljali do slapov Murchison Falls, kjer mogočna reka Nile River z neverjetno silo prodre skozi ozek skalni prehod. Pogled na to moč narave je res impresiven.
Afriške ceste in nepričakovane okvare
Afrika vedno poskrbi za kakšno nepričakovano dogodivščino. Med vožnjo nam je odpovedal motor, počil je jermen, poškodovana je bila odmična gred in nekaj ventilov. Avto je bil na prvi pogled za odpis. A tukaj stvari očitno delujejo drugače, že naslednji dan so ga uspeli popraviti.
Ko smo mislili, da smo z okvarami opravili, nas je kmalu doletela nova težava, tokrat s črpalko za gorivo. Na srečo je Ronaldov prijatelj, ki je hkrati voznik in mehanik, hitro našel rešitev in z improviziranim obvodom črpalke smo pot lahko nadaljevali.
Šimpanzi in življenje lokalnih skupnosti
Na poti proti zahodu smo obiskali Kibale National Park, znan po šimpanzih. Preden smo jih šli iskat, smo se udeležili t. i. community walka. Pokazali so nam tradicionalno praženje kave, domačinke pa so pripravile plesni nastop. Obiskali smo tudi skupino žensk, ki izdelujejo ročne izdelke iz naravnih materialov.
Iskanje šimpanzov naj bi trajalo tudi do štiri ure, a očitno imamo z živalmi precej sreče, saj smo jih našli že po nekaj minutah. Okoli nas jih je bilo kakih petnajst do dvajset, kar je omogočilo veliko lepih fotografij.
Jezero Bunyonyi – srce potovanja
Naslednji cilj je bil Lake Bunyonyi, eno najlepših jezer v Ugandi. Do tja smo se odpeljali preko Kabale, nato pa s čolnom do hiše ob jezeru.
Tam nas je sprejel Ronald s svojo družino. Ogledali smo si domovanja za otroke, šolo, kuhinjo in ostale njegove projekte. Energije in idej mu res ne manjka.
Zvečer smo šli k maši, ki je pravi spektakel, veliko petja, plesa in energije. Cerkev se je dobesedno tresla od ritma.
V naslednjih dneh smo obiskali več otokov na jezeru, srečali tudi slovenske študente medicine in spoznali življenje lokalnih skupnosti.
Posebej zanimiv je bil obisk ljudstva Batwa, nekdanjih gozdnih prebivalcev, ki so jih ob ustanovitvi narodnih parkov preselili v gorske predele. Predstavili so nam svoj nekdanji način življenja, od gradnje bivališč iz rastlinja do uporabe naravnih zdravil.
Gorile v Bwindi
Eden največjih vrhuncev potovanja je bil obisk Bwindi Impenetrable National Park, ki je znan po gorskih gorilah.
Po jutranjem “briefingu” smo se odpravili v gozd. Skavti vsak dan sledijo gorilam, ki sporočajo njihovo pribižno lokacijo. Po dobri uri hoje, smo našli družino šestih odraslih osebkov in enega mladička.
Poseben trenutek je bil, ko je veliki silverback demonstrativno podrl manjše drevo in stekel mimo nas, jasen znak, kdo je tukaj gospodar. Dva dni tresenja po slabih cestah za eno uro z gorilami, ki je minila kot bi trenil, a se je izplačalo.
Dnevi ob jezeru
Po vseh vožnjah je bil dan brez avtomobila pravi luksuz. Kopali smo se v jezeru Bunyonyi, se s supom podali na raziskovanje sosednjih vasi in spoznavali domačine.
Obiskali smo tudi otroke v Ronaldovi šoli, kjer so nas sprejeli z velikim navdušenjem. Ob tej priložnosti smo najmlajše razveselili s pobarvankami in drugimi šolskimi potrebščinami.
Tam smo predali še ostale stvari, ki smo jih prinesli: postelje, jogije, posteljnino, nekaj oblek in moko. Več v blogu Hiša upanja ob jezeru Bunyonyi. Ob tem smo simbolično odprli še novo hišo za fante Lakeside Hope. Večer smo zaključili z glasbo, plesom in veliko smeha.
Slovo
Potem pa je prišel dan slovesa. S težkim srcem smo se poslovili od Ronaldove družine in jezera Bunyonyi. Odpravili smo se proti naši zadnji postojanki, Mburo National Park.
V večerni savani smo se sprehajali med zebrami, antilopami in odprto pokrajino. Popolnoma drugačen občutek kot safari iz avta.
Naslednje jutro nas je čakala še zadnja vožnja skozi park in pot proti letališču Entebbe.
Potovanje po Ugandi se je počasi bližalo koncu. Gorske gorile v džungli in otroci ob jezeru Bunyonyi bodo še dolgo ostali v mojem spominu.
Z nakupom fotografije ali z nekaj evri lahko skupaj z nami naredite korak bližje temu, da bodo ti otroci dobili priložnost, ki si jo zaslužijo.
Poskeniraj QR kodo ali klikni na povezavo, ki te bo preusmerila na platformo za zbiranje sredstev. Znesek, ki se nam morda zdi majhen, tam lahko pomeni posteljo, prostor za učenje, občutek varnosti.
Hvala za tvoj prispevek, Zoran Vidrih
