Begunjščica čez Bornove tunele je bila tokrat najin cilj. Z bratom sva se znova odpravila v hribe in se pridružila Planinskemu društvu Cerknica pri vzponu na Begunjščico. Pred nami je bila pestra krožna tura z Ljubelja, ki nas je vodila skozi znamenite Bornove tunele, čez planino Preval in strmo Kalvarijo na razgledni greben Begunjščice. Sestopili smo mimo Roblekovega doma in se čez Zelenico vrnili nazaj na Ljubelj.
Takšne poti imam najraje. Begunjščica čez Bornove tunele združuje malo zgodovine, precej vzpona, razgibano pot in čudovite razglede. Na koncu pa me je čakal še nov žig v planinskem dnevniku, ki bo ohranil spomin na še en lep dan v gorah.
Z Ljubelja skozi Bornove tunele
Naša pot se je začela na prelazu Ljubelj, od koder smo krenili proti planini Preval. Že prvi del poti je nekaj posebnega, saj nas je vodil skozi znamenite Bornove tunele.
Bornova pot je ime dobila po baronu Juliju Bornu, ki je dal tunele izkopati zaradi lažjega dostopa do lovišč na južnih pobočjih Begunjščice. Danes je pot skozi skalnato pobočje ena zanimivejših posebnosti tega dela Karavank.
Po prijetnem začetku, ko smo se počasi ogreli in uživali v svežem gorskem zraku, smo prispeli na planino Preval. Toda pravi preizkus nas je šele čakal.
Čez Kalvarijo proti vrhu Begunjščice
Na Prevalu smo zagrizli v strm in nepopustljiv vzpon čez Kalvarijo. Ime poti je kar primerno. Strmina hitro preveri, koliko moči je še v nogah, in počitka med vzponom ni prav veliko.
Korak za korakom smo pridobivali višino, dokler nismo stopili na razgledni greben Begunjščice. Tam se je svet nenadoma odprl.
Po grebenu smo nadaljevali proti Velikemu vrhu Begunjščice, ki s svojimi 2060 metri predstavlja najvišjo točko pogorja.
Razgledi, zaradi katerih se splača potruditi
Na vrhu me je čakalo tisto, zaradi česar se vedno znova vračam v gore.
Razgledi so bili preprosto veličastni.
V daljavi je kraljeval Triglav, globoko pod nami se je v soncu svetlikalo Blejsko jezero s svojim prepoznavnim otočkom, na drugi strani pa so obzorje zapolnjevali ostri vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp.
Ob takšni kulisi sem hitro pozabil na strmino Kalvarije in utrujene noge.
Na vrhu je sledil tudi obvezen trenutek za Zapise z gora. Zasluženi žig je našel svoje mesto v mojem planinskem dnevniku in tako bo tudi ta pot ostala zapisana med mojimi gorskimi spomini.
Prav zaradi takšnih dni nastajajo zapisi z gora.
Malica z razgledom in družba planinskih kavk
Na vrhu se nam ni prav nič mudilo.
Iz nahrbtnikov smo potegnili malico in si privoščili daljši počitek z razgledom. Seveda nismo bili sami. Okoli nas so se hitro pojavile vedno radovedne in predvsem vedno lačne planinske kavke.
Če je v bližini planinec z odprtim nahrbtnikom, očitno dobro vedo, da se splača preveriti, ali bo kaj padlo tudi zanje.
Sam sem medtem seveda posegel po fotoaparatu. Ob takšnih razgledih in tako fotogenični družbi ga je skoraj nemogoče pustiti v nahrbtniku.
Mimo Roblekovega doma proti Zelenici
Po počitku je bilo treba počasi naprej.
Z vrha smo previdno sestopili proti Roblekovemu domu na Begunjščici, nato pa nadaljevali po strmi poti globlje proti dolini Završnice.
Za zaključek naše razgibane krožne ture nas je čakal še blag vzpon proti Zelenici. Po več urah hoje tudi takšen klanec ni več tako blag, kot se zdi na zemljevidu.
Na Zelenici smo si zato privoščili še zadnjo kratko pavzo.
Od tam nas je čakal samo še spust po smučišču proti Ljubelju. Po celodnevni hoji smo se varno vrnili na izhodišče, utrujeni, vendar polni novih vtisov in tiste dobre gorske energije, ki še dolgo ostane z nami.
Sam pa sem domov odnesel še nekaj več: nov žig v planinskem dnevniku, poln fotoaparat gorskih utrinkov in še eno zgodbo, ki bo ostala zapisana med mojimi spomini z gora.
Besedilo in fotografije: Zoran Vidrih
