Zgodnje sobotno jutro se je začelo z znano planinsko realnostjo: parkirišče v Vratih je bilo že polno. A pot iz Mojstrane se je kljub temu lepo izšla. V zapisu Bovški Gamsovec – zgodba o kozorogih, svizcih in parkiranju Zoran opiše turo proti vrhu, srečanje s svizci in čudovitim samcem kozoroga, ki mu je tik pod vrhom za nekaj trenutkov poziral kot pravi kralj Julijcev.
Rana ura je parking ura
Star in še kako resničen pregovor pravi, da je rana ura zlata ura. A v današnjih časih lahko mirno rečemo tudi, da je rana ura parking ura.
V soboto zjutraj sem se odpravil proti dolini Vrat z namenom, da se povzpnem na Bovški Gamsovec. Še bolj pa sem si po dolgem času želel vzeti čas za fotografiranje kozorogov.
Zato sem tokrat s seboj tovoril tudi svoj »wildlife« teleobjektiv, saj z malo daljšo goriščno razdaljo lahko živali fotografiram v miru in jih pri tem ne vznemirjam.
Pot do Vrat iz Cerknice ni med najkrajšimi, vsa dela na cesti in zaprti izvozi pa človeku seveda ne pomagajo. Tako sem se ob pol šestih zjutraj znašel pred velikim rdečim X-om v Mojstrani, ki mi je naznanil, da je parkirišče v Vratih že polno.
Ja, rana ura je parking ura.
Rana ura je zlata ura. V današnjih časih pa lahko mirno rečemo tudi: rana ura je parking ura.
Obrnil sem, parkiral v Mojstrani in počakal na avtobus. Časovno se je na srečo kar dobro izšlo. Avtobus vozi enkrat na uro, na koncu dneva pa je bilo tudi samo parkiranje cenejše kot v Vratih.
Četrt na šest praktično povsem poln avtobus odpelje in malo pred sedmo se že skupinsko zapodimo na pot.
Po nekaj sto metrih opazim drobno črno bitje sredi poti. Na pol otrpel planinski močerad je čepel tam in imel neverjetno srečo, da ga ni nihče pohodil. Hodil sem med zadnjimi in nihče pred mano ga ni opazil. Naredil sem nekaj fotografij, ga umaknil na rob poti in tako sva nadaljevala vsak svojo pot.
Iz Vrat proti Luknji
Poti se kmalu razcepijo. Eni gredo na Kriške pode, drugi po Tominškovi, tretji čez Prag, jaz pa naravnost proti Luknji.
Začetek je bil v senci in me je skoraj zeblo, kar je bila v teh vročih dneh prav dobrodošla sprememba. A malo pod Luknjo se je pokazalo sonce in znoj je hitro tekel v potokih.
Do Luknje je pot enostavna, malo zoprn je le zadnji del po prodnatem melišču.
Na Luknji naredim kratko pavzo in se že oziram naokoli, ali bom kje videl kakšnega kozoroga, a žal ni bilo nobenega. Malo sem posedel in užival v pogledu na Zadnjico, Kanjavec, proti Prehodavcem in naprej na Lepo špičje.
Svizci ob poti
Pot gre nato naprej po travnatem pobočju v spremstvu glasnih žvižgov. Na skalah so se lenobno sončili svizci in z žvižganjem glasno opozarjali ostale, da nekdo prihaja.
Opazil sem celo družinico, par svizcev z mladičkom. Mirno sem prisedel in po nekaj minutah so bili že vsi zunaj pred luknjo.
Na Luknji sem se že oziral za kozorogi, a so me najprej pozdravili svizci.
»Junior« je bil prav razigran, prišel je celo malo bližje.
Ampak kozorogov še zmeraj ni bilo od nikoder.
Razgledi, planike in upanje na kozoroge
Pot od Luknje do vrha Bovškega Gamsovca sicer ponuja čudovite poglede in foto točke z razgledom na Severno steno in Triglav.
Na prepadnih robovih cveti mnogo rož, med njimi tudi čudovite planike. Takšni trenutki so tisti, zaradi katerih človek v nahrbtniku z veseljem nosi še kakšen dodaten kilogram fotografske opreme.
Proti vrhu sem se že sprijaznil, da bo edini kozorog, ki ga bom videl ta na Zapisih z gora, ko se je preko roba nenadoma pokazal čudovit samec.
Njegova krona se je v soncu zlato svetila. Poziral je kot pravi kralj gora, skoraj v pozi z naslovnice novega planinskega dnevnika.
Nekaj minut sva preživela skupaj, potem pa se je počasi sprehodil mimo mene in izginil čez rob, kamor sam nisem mogel.
Njegova krona se je zlato svetila v soncu in za nekaj trenutkov je postal pravi kralj Bovškega Gamsovca.
Bil sem izjemno zadovoljen. Uspelo mi je narediti nekaj čudovitih fotografij, noge so v trenutku postale lahke in v par minutah sem bil na vrhu.
Na vrhu Bovškega Gamsovca
Razgled z vrha je fantastičen. Z vseh strani so me obkrožali velikani Julijcev s Triglavom na čelu.
Na vrhu je bilo treba odtisniti nov žig v planinski dnevnik Zapisi z gora in dodati še en spomin, ki ne bo ostal samo na fotografijah.
Spust čez Dovška vrata in Sovatno
Po obveznem žigosanju je z vrha sledil bolj aktiven in atraktiven spust na Dovška vrata ter od tam strmo navzdol skozi Sovatno.
Med spustom ima človek ves čas pred očmi mogočno Severno steno in Triglav. Na trenutke je to skoraj nevarno, saj ob takih lepotah premalo gledaš pod noge.
Pot me je pripeljala nazaj na ravno stezo do Aljaževega doma.
Hladna pijača ali avtobus?
Tu pa sem se znašel pred dilemo. Zaželel sem si hladne pijače, a avtobus bo speljal čez par minut. Če ga zamudim, bom moral čakati celo uro na naslednjega ali pa štopati.
Tako sem žejen odkorakal mimo doma, ujel avtobus do Mojstrane in si šele med potjo domov privoščil zasluženo kosilo.
Utrujen, žejen, a neizmerno zadovoljen. Še en dan, ki bo ostal zapisan med najlepšimi spomini iz gora.
Domov sem prišel utrujen, a neizmerno zadovoljen. Uspelo mi je videti in fotografirati vse, kar sem si tistega dne zaželel, in tako ustvaril še en čudovit zapis z gora.
Besedilo in fotografije: Zoran Vidrih
