Vožnja z avtobusom v hribe očitno postaja nekaj povsem običajnega. Vsaj za vse tiste, ki niso pripravljeni vstati reeeees zgodaj. Tokrat sem se z bratom in sestro pridružili Planinskemu društvu Cerknica ter se podal na nedeljski vzpon na Prisojnik po Grebenski poti.
Pred nami je bil dolg dan, poln razgledov, nekaj plezanja ob jeklenicah, krušljivega kamenja in utrujenih kolen. Na koncu pa nas je čakala še prav posebna avtobusna dogodivščina.
Zgodnje jutro in počasna vožnja na Vršič
Ob štirih zjutraj smo krenili iz Cerknice, saj smo lovili avtobus, ki je ob pol šestih odpeljal proti Vršiču. Tako zgodaj je bila cesta še prazna, zato je vožnja potekala brez kakršnih koli zapletov.
Parkirali smo pred policijsko postajo v Kranjski Gori, kjer nas je avtobus že čakal. Ravno ko so prvi sončni žarki nežno pobožali vrh Prisojnika, smo počasi speljali proti Vršiču.
In avtobus gre res počasi …
Saj ne, da bi se nam kam mudilo, vendar sem imel na trenutke občutek, da bi šlo peš hitreje. Verjetno smo preveč vajeni hitrega tempa življenja. Ne znamo se več ustaviti, upočasniti in preprosto uživati v poti.
Prvi koraki proti Prisojniku
Kljub občutku, da gremo počasi smo bili hitro na vrhu prelaza, od koder smo zavili levo v smeri Prisojnika. Začetek poti je dokaj položen in ravno pravšnji za ogrevanje, saj je bilo v rahlem jutranjem vetru kar nekoliko hladno.
Preko grebena so se od nekod priklatile redke meglice, skozi katere je sonce risalo tople jutranje barve. Kakor hitro so se pojavile, so tudi izginile.
Kmalu smo dosegli razcep med Grebensko in Slovensko potjo. Mi smo zavili navzgor po Grebenski poti. Od tam naprej se je naklon opazno povečal, skupaj z njim pa tudi naš srčni utrip.
Razgledi, zaradi katerih se splača vstati zgodaj
Z vsakim višinskim metrom so se začeli odpirati vse lepši razgledi. Pod nami je ležala Trenta, v ozadju pa sta se dvigala Jalovec in Mangart.
Nad koncem Mlinarice je kraljeval Razor, mimo njega pa se je še globlje v ozadju počasi pokazal naš očak Triglav.
Pot nas je kmalu pripeljala do Prednjega okna, kjer smo si privoščili krajši počitek. Od tam naprej nas je čakalo nekaj plezanja ob jeklenicah, vendar odsek ni bil pretirano zahteven.
Po grebenu proti vrhu
Ko smo stopili na greben, se nam je odprl še pogled proti severu. Globoko pod nami je ležal Vršič, v ozadju pa so se dvigale Mojstrovke.
Tudi vrh Prisojnika je bil že pred nami in ni bil več daleč. Pot je bila nekaj časa položnejša, tik pod vrhom pa nas je čakal še nekoliko zoprn odsek po precej prodnatem in krušljivem terenu.
Nato pa je sledila nagrada.
Z vrha se nam je odprl čudovit razgled na Martuljško skupino, ki je bila kot na dlani. Kranjska Gora in jezero Jasna pa sta se zdela skoraj na dosegu roke.
Žig v Zapise z gora in čas za sestop
Na vrhu smo si privoščili krajši počitek in malico, nato pa smo v planinske dnevnike Zapisi z gora odtisnili še zasluženi žig.
Takšni trenutki so razlog, da planinski dnevnik nosimo s seboj. Čez čas fotografije morda ostanejo nekje med številnimi datotekami, zapis o poti in odtisnjen žig pa nas vedno znova spomnita na dan, ko smo stali na vrhu.
Po počitku je bil čas za sestop po Slovenski poti.
Po Slovenski poti nazaj na Vršič
V krušljivi in razbiti kamnini je bila pot na trenutke precej zoprna, zato smo stopali počasi in previdno.
Kmalu smo dosegli razcep za Zadnje okno, vendar smo pot nadaljevali navzdol proti Vršiču. Del poti je potekal po zelo razgibani grapi, ki je bila konkretna vaja za že utrujena kolena.
Pozneje je pot prešla v lepo stezo po strmih travnikih, kjer smo lahko končno nekoliko bolj sproščeno stopili. Sledili so le še kratek spust skozi gozd, prečenje melišča in zadnji koraki do Vršiča.
Hladno pivo in avtobus, ki je pokal po šivih
Dan smo zaključili v Poštarskem domu ob hladnem pivu, kjer smo počakali na avtobus za dolino.
Ta pa je na poti nazaj pokal po šivih. Natlačili smo se kot sardine, skoraj kot na tistih japonskih vlakih, kjer morajo zadnje potnike potisniti skozi vrata, da se vlak sploh lahko odpelje. 😊
Na Prisojniku smo dobili vse, kar lahko ponudi lep dan v gorah: zgodnje jutro, igro sonca in meglic, čudovite razglede, razgibano pot, zaslužen žig in zgodbo, ki se je bomo še dolgo spominjali.
Besedilo in fotografije: Zoran Vidrih
