Zakaj pri pohodu z otroki ni najpomembnejši vrh, ampak doživetje, ki ga otrok odnese s seboj domov. Preberite, kako izbrati primeren družinski pohod, kako motivirati otroke in zakaj najlepši spomini nastanejo med potjo.
Ko se odpravimo na pohod z otroki, pogosto razmišljamo o cilju. Kateri vrh bomo osvojili? Kako daleč bomo prišli? Koliko višinskih metrov bomo premagali? Otroci pa gore doživljajo drugače kot odrasli. Zanje ni najpomembneje, kako visoko pridejo, ampak kaj se jim na poti zgodi.
Poleti se marsikatera družina odpravi v hribe. Dnevi so daljši, počitnice vabijo na izlete, planinske koče so odprte, narava pa je polna drobnih presenečenj. Prav zato je dobro vedeti, da otrok v gorah ne išče rekorda. Išče doživetje.
To poudarja tudi Planinska zveza Slovenije, ki starše opozarja, da naj bo obisk gora z otroki varen, premišljen in prilagojen njihovim zmožnostim. Ne gre za to, da otrok »mora« priti na vrh. Pomembneje je, da se v gore rad vrača.

Kako izbrati primeren pohod z otroki?
Pri izbiri izleta naj cilj ne bo tisti, ki lepo zveni odraslim, ampak tisti, ki ga otrok lahko doživi z veseljem. Krajša pot, gozdna senca, potoček, planina z živalmi ali planinska koča so pogosto veliko boljša izbira kot dolg vzpon, na katerem vsi samo čakamo, da bo konec.
Pri otrocih je pomembna postopnost. Najprej krajše in lažje poti, potem daljše. Najprej izleti, kjer je veliko zanimivosti, šele nato poti, kjer je več hoje in manj postankov. Tako otrok korak za korakom spoznava gore kot nekaj prijetnega in zabavnega.
Če želimo, da bo otrok tudi v prihodnje rad hodil v hribe, mora biti družinski pohod predvsem lepa izkušnja.

Tudi otrok naj ima svoj planinski nahrbtnik
Ena lepih navad, ki jo lahko uvedemo že zgodaj, je otrokov nahrbtnik. Ni treba, da je težak. Dovolj je, da ima v njem svojo vodo, kakšen prigrizek, kapo, vetrovko ali majhno stvar, ki mu je pomembna.
Lahko nese tudi svoj planinski dnevnik.
S tem se otrok uči, da se v gore ne gre kar tako in da ima vsak pohod svojo pripravo. Spoznava, da ima vsak pohodnik nekaj odgovornosti. Pogosto je prav mali nahrbtnik razlog za ponos, saj otrok začuti, da je pomemben del planinske ekipe.

Obisk gora z otroki poleti zahteva nekaj več načrtovanja
Poletni planinski izleti imajo svoj čar, a tudi svoje posebnosti. Vročina, popoldanske nevihte in utrujenost lahko hitro spremenijo razpoloženje na poti. Zato se je v gore najbolje odpraviti zgodaj zjutraj, spremljati vremensko napoved in imeti pripravljen rezervni načrt.
Pri otrocih sproti opazujmo počutje. Ali so še razigrani? Ali pijejo dovolj? Ali postajajo tišji, razdraženi ali utrujeni?
Včasih nam otrok ne bo povedal, da ne zmore več, pokazal pa nam bo. Takrat je čas za postanek, malico, igro ali povratek proti dolini.
Pri pohodu z otroki ni pomembno, koliko kilometrov smo prehodili. Pomembno je, kako smo se imeli na poti.

Otroka v gorah pogosto navdušijo malenkosti
Odrasli pogosto hodimo proti razgledu. Otroka pa lahko bolj navduši mravlja, storž, luža, kravji zvonec, zanimiva korenina ali metulj.
In prav je tako.
Gore niso samo vrhovi. Gore so tudi vse drobne stvari, ki jih med hitenjem hitro spregledamo.
Zato je dobro, da ima družinski pohod dovolj prostora za raziskovanje. Lahko štejemo markacije, poslušamo petje ptic, opazujemo oblake ali si izmislimo majhno nalogo za pot. Tako pohod postane igra in pustolovščina, ne le hoja od ene točke do druge.
Prav takšna doživetja pogosto ostanejo v otroškem spominu veliko dlje kot osvojeni vrhovi.

Planinska koča je lahko najlepši cilj
Za družinski pohod je planinska koča pogosto idealen cilj. Tam otrok dobi občutek dosežka, mi pa priložnost za počitek. Žig v dnevniku, topel čaj, palačinka ali preprost razgled s klopi lahko naredijo izlet nepozaben.
Ni treba, da je cilj vedno vrh.
Včasih je cilj koča. Včasih klopca ob poti. Včasih potoček. In včasih je največji uspeh preprosto to, da se vsi skupaj vrnemo domov dobre volje.

Najlepši spomini nastanejo med potjo
Prvi vtisi štejejo. Če otrok gore poveže z veseljem, raziskovanjem, igro in lepimi spomini, se bo tja rad vračal. Če jih poveže s prevelikim naporom, hitenjem in slabo voljo, bo naslednjič težje obul planinske čevlje.
Zato izberimo pot, ki bo otroku pisana na kožo. Dovolimo postanke. Dovolimo počasnost. Dovolimo, da se pohod spremeni v raziskovanje.
Tako ljubezen do gora ne nastane na silo, ampak zraste povsem naravno.
Mnogi otroci še posebej radi beležijo svoje planinske dogodivščine. Če lahko po vrnitvi domov narišejo, zapišejo ali odtisnejo žig s poti, pohod v njihovem spominu ostane še veliko dlje.
V Prve zapise z gora lahko otrok zapiše, kaj je videl, kam je šel, kateri žig je zbral in kaj mu je bilo najbolj všeč. Tako nastajajo spomini, ki ostanejo še dolgo po koncu izleta. Ker je lahko prav prvi lep pohod začetek mnogih novih poti.

OPOMBA: Ideja za temo je iz članka na PZS.






